Kakšna zgodba se skriva za to ključavnico?

Življenje je sestavljeno iz zgodb in okoli ene same situacije ali stvari se lahko odvija več zgodb. Moja zgodba za tole fotografijo je naslednja:

Ključavnica, ki visi na mreži, ki obdaja približno 100 metrov visok stolp v Veroni. Pot navzgor je bila počasna in še kar naporna, saj moje noge težko prenesejo toliko stopnic naenkrat. A mi je uspelo. In tam gori sem povsem omagana sedla na beton, se obrnila, da bi si zasluženo ogledala razgled na Verono in videla - ključavnico.

Ni skrivnost, da je Verona mesto zaljubljencev in tragične ljubezni, zato so tudi ključavnice, kot simbol ljubezni, del tega doživetja. A večina ključavnic vidi pod Julijinim balkonom, kjer je temu namenjena kovinska mreža.

Zato se sprašujem, zakaj sta se ta dva zaljubljenca odločila, da bosta svojo ključavnico zaklenila prav tukaj. Na tako skritem in oddaljenem kotičku. Sta si želela stran od skomercializirane mreže pod Julijinim balkonom? Ali sta preprosto pozabila tam ključavnico obesiti in sta se odločila, da jo bosta pustila kar tukaj?

In konec koncev, kdo sta ta dva zaljubljenca, od kod prihajata, kako sta se spoznala in ali je ta ključavnica dovolj močna, da še danes drži njuno ljubezen živo?

A to je že druga zgodba, njuna zgodba, za katero pa najbrž ne bom izvedela nikoli.

A kljub temu lahko jaz še danes uživam ob pogledu na ključavnico in v ozadju Verono ter se vedno znova sprašujem, zakaj visi prav tukaj.

Decembrska Ljubljana

Letos sem si privoščila kratek foto sprehod po Ljubljani in čeprav so me spremljevalci priganjali, mi je celo uspelo narediti nekaj dobrih fotk praznično okrašene Ljubljane.

Učinek metulja /Butterfly Effect

Danes nekoliko bolj vizualno. Med brskanjem po računalniku sem med tisoč in plus fotografijami našla tudi tole.

Today a little bit more visual. While I was poking around in my laptop, I found this photograph among thousand and one others.

Jesensko - zimska idila

Včeraj se je v kopici meglenih hladnih dni le pokazalo nekaj sonca, ki pa je lepo poživilo zimsko oziroma jesensko idilo. Okoli poldneva sem se končno skobacala iz postelje in pogledala skozi okno. Očitno je bila ravno prava ura, saj me je to, kar sem videla, navdušilo. Takoj sem potegnila fotoaparat iz dokaj zakotne police in kar brez zajtrka odšla v hladen dan. Nastale pa so naslednje fotografije.