Včeraj se je v kopici meglenih hladnih dni le pokazalo nekaj sonca, ki pa je lepo poživilo zimsko oziroma jesensko idilo. Okoli poldneva sem se končno skobacala iz postelje in pogledala skozi okno. Očitno je bila ravno prava ura, saj me je to, kar sem videla, navdušilo. Takoj sem potegnila fotoaparat iz dokaj zakotne police in kar brez zajtrka odšla v hladen dan. Nastale pa so naslednje fotografije.
Priznati moram, da fotoaparat premalokrat vzamem v roke. Očitno se mi ne dogaja nič, kar bi bilo vredno ovekovečiti ali pa si enostavno ne znam najti teme, predmeta,... No, čas bi bil, da se začnem malo bolj posvečati temu in da spravim možgane v tek, v lov za novimi idejami. No, do naslednjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar