Slovenska zgodba Berta in njegovih "pupk"

Po TV Dober dan končno slovenska serija, ki me je prikovala pred televizijski ekran

vir: Planet TV

Prejšnji teden je program slovenskih televizij obogatila nova slovenska serija, ki se je doslej izkazala za najboljšo nadaljevanko vse od TV Dober dan. Vsaj po mojem okusu. Čeprav sem naprej mislila, da gre le še enega v vrsti resničnostnih šovov (za to je kriv spodnji napovednik), ki zadnje tedne preplavljajo slovenske televizije, pa sem prijetno presenečena, da gre za igrano slovensko serijo.

Zgodba gre takole: ko gospodarju več milijonov vrednega posestva v Goriških Brdih, Bertu Špacapanu, umre žena Tonka, se domov iz vseh koncev Slovenije (in iz Italije) vrnejo njegove štiri hčere, ki so iz rojstnega kraja odšle prav zaradi svoje matere, ki je bila do njih vedno stroga. V skladu s slovensko tradicijo po pogrebu pride do prepira, katera od hčera bo prevzela posestvo, a ko oče Berto zadevo reši, jo spet zakomplicira njegova pokojna žena, ki želi, da posestvo podeduje ena hči, ki mora biti cerkveno poročena, po možnosti s sovaščanom, mož pa mora prevzeti še njen priimek. Sicer gre posestvo po Bertovi smrti v last cerkvi in vaški skupnosti.

Kako se bodo Berto in njegove "pupe" s Tonkino oporoko spopadali, bomo videli v sledečih delih serije, ki bi jih naj bilo skupno 45.

Familija Špacapan (vir: Planet TV)

Zgodba me je malo spomnila na kakšno mehiško "limonado": Televisa namreč kot po tekočem traku producira telenovele, ki imajo zgodbo postavljeno v kakšen lep vinogradniški okoliš, kjer med akterji prihaja do takšnih in drugačnih medsebojnih komplikacij.

A če pustimo to ob strani, ima Štorija nekaj stvari, ki so tradicionalno slovenske: ljubezen do vina in kreg okoli dediščine. Komu v Sloveniji pa se še ni zgodilo, da bi se družina zaradi delitve dediščine skregala ali pa, da bi vsaj prišlo do nesoglasij. Če kdo tega še ni osebno doživel, pa zagotovo pozna koga, ki se mu je to zgodilo. Mimo vina pa seveda ne moremo iti, saj je to žlahtna slovenska pijača in če vina slučajno ne piješ, potem veljaš za čudnega. Bogi Ibro, čeprav se za Eli tudi on pregreši.

Dodati pa moramo še eno slovensko tradicionalno stvar: ljudje znajo samo opravljati in za hrbti drugih špekulirati, kaj se dogaja v njihovih domovih. Dober primer iz Štorije sta lastnika vaške gostilne, tudi župnik je malce sumljiv, saj preko služabnice Marije, ki je močno pobožna, spremlja vse, kar se dogaja v Špacapanovi hiši. Poleg tega človek ob gledanju serije dobi občutek, da je bil malce zatreskan v Tonko.

Če se malce vrnemo na lokacijo zgodbe: slovenska Štorija se odvija na posestvu Gredič v Goriških Brdih in je preko zračnih posnetkov videti fenomenalno. Zelo pomembno se mi zdi, da se v skladu z lokacijami v nadaljevanki uporabljajo slovenska narečja, še posebej primorsko, saj mislim, da to serijo naredi bolj pristno in bodimo iskreni, če bi župnik in Berto govorila po ljubljansko to pač ne bi bilo primerno in, vsaj zame, ne bi bilo gledljivo.

Tudi uvodna špica nadaljevanke je zeeeelo všečna. Žal je na spletu nisem našla, a glasba je odlična, in mi nikakor ne gre iz glave, posnetek sam pa prikazuje posest, vsebuje pa tudi grafiko, ki se nanaša na zgodbo Adama in Eve. Po mojem celotna špica lepo povzame rdečo nit zgodbe.

Za konec lahko zapišem le, da se veselim novih delov nadaljevanke, saj vem, da se bom ob njih prijetno nasmejala, zato tudi nimam svoje običajne potrebe po tem, da bi želela že zdaj izvedeti razplet zgodbe. Upam, da bodo v prihodnosti slovenski televizijski program večkrat dopolnjevale takšne produkcije, z odlično lokacijo in dobro zgodbo.