50 odtenkov je zgodba o princu na belem konju, ki ima šokanten, a zanimiv preobrat. Gospod Sivi je namreč princ v smislu finančnega stanja, prevaža pa se ne na belem konju ampak v sivem Audiju. Ani pokaže vse nove, vznemirljive stvari, ki jih sicer najverjetneje ne bi doživela nikoli, glede na to, da prihaja iz srednjega družbenega sloja in je zadržana, tiha in sramežljiva deklica, ki živi le skozi svoje knjige. Ko pa se pojavi naš princ Sivi, Ana ugotovi, da zadeve dejansko lahko doživlja v živo. Jaaaa, kateri punci pa ne bi bil všeč polet z helikopterjem in jadralnim padalom, in pa pozornosti v smislu nakupovanja pregrešno dragih dizajnerskih oblačil ali pa - meni osebno najboljše - rdeč Audi kot darilo za diplomo. Sivi Ani pokaže, kako živi druga polovica.
Torej, izkušanje povsem novih stvari pa se prenaša tudi na spalnico ali bolje rečeno rdečo sobano oziroma igralnico, kot jo imenuje Sivi. Naša Ana je povsem nedolžna in neizkušena v teh stvareh, zato jo rdeča sobana privlači. Sama namreč ne ve, kaj želi, kaj ji je všeč in dajmo priznat, da je vse skupaj pač privlačno. Ana tako skupaj s Sivim spoznava užitke, ki so ji povsem novi in vse, kar je novo, je zanimivo.
Potem pa imamo tukaj še Sivega. Ooooo ja, dečko je zelo zanimiv, na videz privlačen, povrhu pa še poln denarja, a najbolj je zanimiv, ko Ani zaupa svojo preteklost in ji tako razkrije svojo ranjenost. In ker je Ana ženska in ženske imajo v nagonu, da morajo zaščititi svoje drage, ga želi v skladu s to prirojeno "napako" rešiti. Ga rešiti njegove preteklosti, ga rešiti pred njim samim. Kar ji na koncu tudi uspe, saj kot je zapisano v vseh pravljicah, tudi v tej, na koncu živita srečno do konca svojih dni.
Toliko o knjigah. V soboto sem se pridružila že ne vem koliko milijonom navdušenim gledalcem, ki pa so verjetno iz kinodvoran hodili bolj razočarani kot ne. Predvsem tisti, ki knjig niso prebrali. Na koncu filma se je namreč po celi dvorani razlegel glasen "Joooooooooj". Takšne konce tudi sama res zelo sovražim, ker to zame ni zaključek zgodbe, ampak se film sredi vrhunca konča. Za film 50 odtenkov sive sem vedela, da je to le začetek zgodbe, zato iz kina nisem odšla razočarana, ampak bolj ravnodušna. Seveda film ne more doseči vznemirjenja, ki sem ga doživljala ob knjigi, niti približno ne, a vseeno bi si želela, da bi določene stvari ostale isto predstavljene.
Recimo, zmotil me je prizor prvega spolnega odnosa med Ano in Sivim. Zadevo so filmarji konkretno porezali, saj dejansko manjka predigra in nekaj ostalih detajlov, ki so v knjigi. Rekla bi, glede na to, da je to prva intimna izkušnja med njima in povsem prva za Ano, da bodo filmarji malce več minutaže namenili predstavitvi le-te. Ne bom rekla, da manjka pikantnih prizorov, saj bi lagala, in morem priznati, da je videti precej več kože, kot v običajnih filmih s podobnimi prizori. Zadeva pa je predstavljena okusno, tako da so tile prizori prav prijetni za ogled.
Priznati moram, da sem presenečena, da v filmu ne nastopa gospodinja gospoda Sivega, gospa Jones. Skozi knjige sem jo doživljala kot nekakšno materinsko figuro, morda zaradi narave njenega dela, ampak zdaj ko pomislim, v filmu pravzaprav res nima kaj iskati, saj ni ključna za filmsko zgodbo. V filmu manjka nekaj zapletov, kar je bilo pričakovano, saj pač vsega iz knjige ni mogoče spraviti na filmsko platno, sploh če želiš iz kina priti v roku treh ur.
Skupni izkupiček izleta v kino pa je, da sem dvorano zapustila precej ravnodušna. Vedela sem, da občutki ob gledanju filma niti približno ne bodo enaki tistim ob branju knjige, a vseeno bi si želela več. Kljub temu mi ni žal, da sem si film ogledala in zagotovo ga bom videla še enkrat. Preden bom v kino odšla gledat 50 odtenkov teme =D
P.S.: Če ne drugega, se film splača ogledati samo zaradi Jamieja Dornana, ki je po mojem mnenju precej boljša izbira od igralcev, ki so jim prvotno namenili vlogo. Jaaaa, Jamie je zeeelloooooo seksi =D.
 |
| Vidite, kaj mislim? =D |
Ni komentarjev:
Objavite komentar