Pisma (ali bolje rečeno: ključavnice) Juliji

Čeprav je od mojega izleta v Verono minilo reeeees veliko časa, bom poskušala vseeno zajeti vtise tistega dne.

Pred obiskom Verone sem si ogledala (še enkrat!) film Pisma Juliji, da bi ob sprehodu po veronskih ulicah iskala vzporednice. Noo, nekaj jih je bilo, a tista gostilna, kjer so v filmu delovale Julijine tajnice, ni nasproti in pisma ne visijo na zidu :) Je pa zato tam pripravljena ogromna rešetka, kjer zaljubljeni pari zaklepajo ljubezenske ključavnice. In ki je očitno nadomestila lepljenje pisem na zid pod Julijinim balkonom.

Ključavnice Juliji

Verona je še eno mesto ljubezni, ki ima največjo ljubezensko zgodbo, a s tragičnim koncem. Ko obiščeš Verono, ne moreš mimo Julijine hiše in tistega znanega balkona, na katerega je plezal Romeo. Saj nekako zato greš tja - da vidiš ta balkon.

Balkon, kamor je plezal Romeo. Ste opazili, da je balkon res ekstremno visok? Najbrž se je Romeo ukvarjal s parkourjem.

Kot je bilo pričakovati, je bil Julijin balon "obkoljen" s trumami turistov, ki so se prav takrat vsuli na manjše dvorišče in zrli na balkon. Ogromno jih je stalo okoli Julijinega kipa, naredila pa se je tudi vrsta za fotografiranje z Julijinimi - khm - dojkami.

Zgodba namreč gre tako: Tisti, ki bo Julijo prijel za dojko, bo imel srečo v ljubezni. No, tisti dan je iz Verone odšlo ogromno ljudi, ki bodo od takrat naprej imeli veliko sreče v ljubezni.

Zato pa ima dojke tako "znucane". :)

A Verona vendarle nima le enega famoznega balkona, ampak ponuja še marsikaj drugega. Znana je tudi veronska arena, kjer imajo v primeru lepega vremena operne predstave na prostem. Sama sicer nisem šla na nobeno predstavo, a si predstavljam, da zna biti kar doživetje.

Zanimiva stvar, ki pa sem si jo šla ogledat, pa je Lambertijev stolp. Tja gor je enostavno treba it, če si želiš videti razgled na celotno Verono. Čeprav sem komaj prišla gor (reees je veliko stopnic in moje brezkondicijsko telo je to komaj zmoglo), je bila pot navzgor vredna. Saj sem imela fotoaparat in kot pravi moja družina, ga vedno s pridom izkoristim, ko ne morem več hoditi - da se ustavim in pretvarjam, da fotografiram :D

Kar je res, je res, a s to razliko, da se ne pretvarjam, ampak dejansko fotografiram. Dokaz je tole:

Se mi zdi, da je kar ratala :)

Verone pa si ne bom zapomnila le zaradi dobrega sadja, ki ga prodajajo na trgu in ga dejansko ješ z očmi, in precej strmega vzpona na stolp, kamor sem komaj prisopihala, ampak po enem dogodku, ki je in še bo zaznamoval moje zasebno življenje. Jah, ni kar tako, da se zaročiš ob veronski areni :) Ampak to je že druga zgodba.

Za konec pa še malo glasbe: Skladba, ki me močno spominja na film Pisma Juliji, na Romea in Julijo in seveda kraj, kjer se je vse zgodilo - Verono.