Kakšna zgodba se skriva za to ključavnico?

Življenje je sestavljeno iz zgodb in okoli ene same situacije ali stvari se lahko odvija več zgodb. Moja zgodba za tole fotografijo je naslednja:

Ključavnica, ki visi na mreži, ki obdaja približno 100 metrov visok stolp v Veroni. Pot navzgor je bila počasna in še kar naporna, saj moje noge težko prenesejo toliko stopnic naenkrat. A mi je uspelo. In tam gori sem povsem omagana sedla na beton, se obrnila, da bi si zasluženo ogledala razgled na Verono in videla - ključavnico.

Ni skrivnost, da je Verona mesto zaljubljencev in tragične ljubezni, zato so tudi ključavnice, kot simbol ljubezni, del tega doživetja. A večina ključavnic vidi pod Julijinim balkonom, kjer je temu namenjena kovinska mreža.

Zato se sprašujem, zakaj sta se ta dva zaljubljenca odločila, da bosta svojo ključavnico zaklenila prav tukaj. Na tako skritem in oddaljenem kotičku. Sta si želela stran od skomercializirane mreže pod Julijinim balkonom? Ali sta preprosto pozabila tam ključavnico obesiti in sta se odločila, da jo bosta pustila kar tukaj?

In konec koncev, kdo sta ta dva zaljubljenca, od kod prihajata, kako sta se spoznala in ali je ta ključavnica dovolj močna, da še danes drži njuno ljubezen živo?

A to je že druga zgodba, njuna zgodba, za katero pa najbrž ne bom izvedela nikoli.

A kljub temu lahko jaz še danes uživam ob pogledu na ključavnico in v ozadju Verono ter se vedno znova sprašujem, zakaj visi prav tukaj.

Poročna moda #1/2: V resnici sem oblekla tole ...

Torej, prva letošnja poroka je mimo. In od predvidenega sem nosila le - torbico. Okviren oris mojega "outfita" vidiš na kolažu.

Poročna moda #1: Leto porok (vsaj v moji glavi)

Letos je očitno leto porok: Prijateljica je bila letos povabljena na dve ali celo tri poroke, sodelavka je bila na eni poroki, službeno verjetno grem tudi na eno poroko, poleg tega sem sama povabljena na dve poroki, pa še jaz se poročim!

Noro in več kot očitno leto porok. Vsaj v moji glavi.

Ker se bo prva poroka, na katero sem povabljena zgodila že čez teden dni, me že spet grabi panika, kaj bom oblekla. Sicer imam obleko že izbrano, a ker dopuščam možnost, da si bom v zadnji sekundi premislila, hja, še nimam izbranih vseh dodatkov - čevljev, torbice in nakita.

Čeprav mi čevlji zasedajo polovico garderobne omare, pa seveda, tipično žensko, nimam nič za obuti. Moja glavna napaka tukaj je, da nimam v lasti niti enih črnih salonarjev!!! Katastrofa, kajne? Časa za nakup novih ne bo, zato bom morala biti kreativna.

Torbico imam bolj ali manj že izbrano - imam namreč samo eno manjšo torbico, ki je posuta z bleščicami. Enostavnost izbire je povezana s tem, da primernih torbic nimam veliko - torej, je bolje imeti manj kot pa več, saj takrat dejansko pride do situacije, ko nimaš pojma, katero izbrati. Naši moški pa nam običajno pri izbiri niso v pomoč.

Nakit, hhmm ... tale zgoraj opisana norija se bo zagotovo zgodila tukaj. Nakita imam več kot dovolj in reees ne vem, kako se bom lotila izbire. Morda pa bo moj zaročenec tukaj vendarle bolj uporaben, kot pri izbiri torbice. :)

Aja, še obleka. Najbrž bo enostavna siva obleka iz čipke - preprosta, a šik :)

Ojoj, spomnila sem se, da nimam nobenega živahnega pasu, ki bi pasal zraven in bi razbil vso to sivino ...

Pisma (ali bolje rečeno: ključavnice) Juliji

Čeprav je od mojega izleta v Verono minilo reeeees veliko časa, bom poskušala vseeno zajeti vtise tistega dne.

Pred obiskom Verone sem si ogledala (še enkrat!) film Pisma Juliji, da bi ob sprehodu po veronskih ulicah iskala vzporednice. Noo, nekaj jih je bilo, a tista gostilna, kjer so v filmu delovale Julijine tajnice, ni nasproti in pisma ne visijo na zidu :) Je pa zato tam pripravljena ogromna rešetka, kjer zaljubljeni pari zaklepajo ljubezenske ključavnice. In ki je očitno nadomestila lepljenje pisem na zid pod Julijinim balkonom.

Ključavnice Juliji