Zora sreče

Mračen dan. Sonce, ki komaj sije skozi oblake, poskuša vdreti v dvorano, v kateri se pripravlja. Njena največja želja je, da bi postala balerina. Pripravlja se na avdicijo, ki ji bo te sanje uresničila ali pa jih dokončno uničila.

Stopi na oder, vendar se boji. Ne žirije, nima treme, boji se, da ji brez njega ne bo uspelo. Brez njega, s katerim želi to deliti. Ne le veselja, da ji je uspelo priti tako daleč, ampak prav vse.


Spoznala sta se spomladi. Takrat ko se zima končno umika in prihajajo na plan zvončki. Videla ga je v daljavi in prav tisti trenutek jo je pogledal. Od takrat sta bila neločljiva. Vse do tistega dne...

Poleti sta se odpravila na izlet. Ne daleč, le do bližnjega jezera. Ves dan sta bila tam. Povedal ji je vse. Vse sanje, želje, zaupal ji je vse skrbi, spustil jo je k sebi. Preživela je enega najlepših dni. Ko se je sonce počasi začelo spuščati, sta se odpravila proti domu. Vozila sta v temi, začelo je deževati. Vso pot sta se pogovarjala. Prečkala sta križišče, ko se je zgodilo. Nepreviden voznik se je pripeljal od nikoder. Nazadnje je videla njegov nasmejani obraz, tak, ob katerem se lahko sprosti, tak, kateremu bi takoj priznala, da ga ljubi. Prepozno je videla zaslepljujoče luči. Trčili so.

Želi si, da bi bil tukaj. Ko pleše na odru z otožnim obrazom, se spominja. Pleše brezhibno, z bolečino v srcu in v očeh. Jezna je nase, a hkrati žalostna. Boji se da ji bo razneslo srce, zato pleše vse bolj nemirno, ujeta je v prizore zadnjih trenutkov. Nenadoma se ustavi in sesede na tla.

Vstane in se prikloni žiriji. Nato pogleda med stole v dvorani. Tam sedi on, z vrtnico v rokah.